John 12

12. Poglavje

1Potem je Jezus, šest dni pred pasho, prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki je bil mrtev, katerega je obudil od mrtvih. 2Tam so mu pripravili večerjo in Marta je stregla, toda Lazar je bil eden izmed teh, ki je z njimi sedel za mizo. 3Tedaj je Marija vzela funt zelo dragocenega mazila iz narde in mazilila Jezusova stopala in s svojimi lasmi obrisala njegova stopala, in hiša je bila napolnjena z vonjem mazila. 4§ Potem reče eden izmed učencev, Juda Iškarijot, Simonov sin, ki naj bi ga izdal: 5„Zakaj ni bilo to mazilo prodano za tristo denarjev in dano revnim?“ 6§ ^a To je rekel, ne ker bi skrbel za revne, temveč zato, ker je bil tat in je imel mošnjo ter nosil, kar je bilo dano vanjo. 7Potem je Jezus rekel: „Pustite jo pri miru, to je zadržala za dan mojega pokopa. 8Kajti revne imate vedno s seboj, mene pa nimate vedno.“ 9Veliko ljudi izmed Judov je torej vedelo, da je bil tam. Niso pa prišli samo zaradi Jezusa, temveč, da bi lahko videli tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih.

10 Toda visoki duhovniki so se posvetovali, da bi mogli usmrtiti tudi Lazarja, 11zato ker je zaradi tega razloga mnogo izmed Judov odšlo proč in verovalo v Jezusa.

12 ^b Naslednji dan je mnogo ljudi, ki so prišli na praznik, ko so slišali, da v Jeruzalem prihaja Jezus, 13vzelo mladike palmovih dreves in mu odšlo naproti, da ga srečajo ter klicali: „Hozana: ‚Blagoslovljen je Izraelov Kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu.‘“ 14In Jezus, ko je našel mladega osla, je sédel nanj, kakor je pisano: 15 ^c „Ne boj se, hči sionska, glej, tvoj Kralj prihaja, sedeč na osličjem žrebiču.“ 16Teh stvari njegovi učenci sprva niso razumeli, toda, ko je bil Jezus poveličan, potem so se spomnili, da so bile te stvari pisane o njem in da so mu te stvari storili. 17Množica torej, ki je bila z njim, ko je Lazarja poklical iz njegovega groba in ga obudil od mrtvih, je pričevala. 18Zaradi tega razloga ga je množica tudi srečala, ker so slišali, da je storil ta čudež. 19Farizeji so torej med seboj govorili: „[Ali] ne zaznate kako ničesar ne prevladate? Glejte, svet je odšel za njim.“

20 In med njimi so bili neki Grki, ki so ob prazniku prišli gor oboževat. 21Isti so torej prišli k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji in ga prosili, rekoč: „Gospod, mi bi videli Jezusa.“ 22Filip prihaja ter pove Andreju in prav tako Andrej ter Filip povesta Jezusu.

23 In Jezus jima je odgovoril, rekoč: „Ura je prišla, da naj bi bil Sin človekov poveličan. 24Resnično, resnično, povem vam: ‚Razen če pšenično zrno ne pade na tla in ne umre, ostaja sámo; toda če umre, obrodi mnogo sadu.‘ 25Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje na tem svetu sovraži, ga bo ohranil za večno življenje. ^d 26Če katerikoli človek služi meni, naj mi sledi; in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik; če katerikoli človek služi meni, ga bo moj Oče počastil. 27Sedaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem? ‚Oče, reši me pred to uro.‘ Toda zaradi tega razloga sem prišel v to uro. 28‚Oče, proslavi svoje ime.‘“ Tedaj je tja prišel glas iz nebes, rekoč: „Proslavil sem ga in ponovno ga bom proslavil.“ 29Množica torej, ki je stala poleg in to slišala, je rekla, da je zagrmelo; drugi so rekli: „Angel mu je govoril.“ 30Jezus je odgovoril in rekel: „Ta glas ni prišel zaradi mene, temveč zaradi vas. 31Sedaj je sodba tega sveta, sedaj bo princ tega sveta izgnan ven. 32§ In jaz, če bom povzdignjen z zemlje, bom k sebi pritegnil vse ljudi.“ 33To je rekel, ker je naznanil kakšne smrti naj bi umrl. 34Množica mu je odgovorila: ^e „Iz postave smo slišali, da Kristus ostaja večno; in kako praviš ti: ‚Sin človekov mora biti dvignjen?‘ Kdo je ta Sin človekov?“ 35Potem jim je Jezus rekel: „Še malo časa je z vami svetloba. Hodíte, dokler imate svetlobo, da ne bi nad vas prišla tema, kajti kdor hodi v temi, ne ve kam gre. 36Dokler imate svetlobo, verujte v svetlobo, da boste lahko otroci svetlobe.“ Te besede je govoril Jezus in odšel ter se skril pred njimi.

37 Toda čeprav je pred njimi storil toliko čudežev, kljub temu niso verovali vanj, 38da se je lahko izpolnila izjava preroka Izaija, ki je govoril: ^f ‚Gospod, kdo je veroval našemu poročilu in komu se je razodel Gospodov laket?‘ 39Torej niso mogli verovati, zato ker je ta Izaija ponovno rekel: 40 ^g ‚Oslepel je njihove oči in zakrknil njihovo srce, da ne bi mogli videti s svojimi očmi niti razumeti s svojim srcem in ne bi bili spreobrnjeni in bi jih jaz ne ozdravil.‘ 41Te besede je izrekel Izaija, ko je videl njegovo slavo in govoril o njem.

42 Vendar so tudi med visokimi vladarji mnogi verovali vanj, toda zaradi farizejev ga niso priznali, da ne bi bili izločeni iz sinagoge, 43 ^h kajti bolj so ljubili hvalo ljudi kakor Božjo hvalo.

44 Jezus je zaklical in rekel: „Kdor veruje vame, ne veruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal. 45In kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal. 46Prišel sem, svetloba na svet, da kdorkoli veruje vame, ne bi ostal v temi. ⁱ 47In če katerikoli človek sliši moje besede in ne veruje, ga ne sodim jaz, kajti nisem prišel, da svet sodim, temveč da svet rešim. ^j 48Kdor zavrača mene in ne sprejema mojih besed, ima nekoga, ki ga sodi; ^k beseda, ki sem jo govoril, ta ista ga bo sodila na poslednji dan. 49Kajti nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je dal zapoved, kaj naj rečem in kaj naj govorim. 50In jaz vem, da je njegova zapoved večno življenje. Karkoli torej govorim, govorim tako, celó kakor mi je rekel Oče.“